Do vrhunca sinode Root and Branch v Bristolu, ki bo od 5. do 12. septembra, je manj kot mesec dni, zato se že pojavljajo prvi znaki, da bo tako imenovano “bristolsko besedilo” globoko razmišljujoče in hkrati izziv za sedanje škofovsko stališče.
Besedilo bo vključevalo kratke, razumljive izjave o liturgični službi, raznolikosti, moralni teologiji in avtoriteti, podprte z dokumenti, ki mu dajejo zgodovinsko in teološko globino.
Štiri mednarodne skupine uglednih teologov, pravnikov in mislecev, tako laikov kot vernikov, so se sestale, da bi preučile rezultate sinodalnega “potovanja razločevanja”, ki je trajalo eno leto.
Viri blizu procesa kažejo, da bo bristolsko besedilo predlagalo radikalen premik od Cerkve, ki svoj nauk zapisuje v neprilagodljive zakone, k Cerkvi, ki bo božje ljudstvo usmerjala in mu omogočala, da samo razmišlja.
Namesto da bi laike ohranjali v stanju duhovne in moralne otroškosti, se bo besedilo zavzemalo za cerkev, ki vse Božje ljudstvo izobražuje in mu pomaga, da raste v duhovni zrelosti in je sposobno po Kristusovem zgledu reševati moralna vprašanja v luči lastne molitvene in informiranega sprejemanja odločitev.
Če se bodo ti predlogi izkazali za pravilne, bo bristolsko besedilo spodbujalo nov odnos med duhovniki in laiki.
Ponovno bo potrdilo sprejeto teološko dejstvo, da magisterij ne pripada peščici, ampak vsem, in da duhovniška hierarhija, ki si lasti monopol razsojanja, ni le v nasprotju z evangelijskim naukom, ampak je tudi nedavnega izvora – nekaj, kar na začetku ni bilo tako.
Pomen takega besedila bi bil v tem, da bi ga bilo mogoče takoj začeti izvajati. Takoj bi osvobodilo navadne farane strahovite podrejenosti škofom in župnijskim duhovnikom ter takoj podprlo neposredno delovanje in izobraževanje laikov.
Predvsem pa bi takšno besedilo ponudilo Cerkvi rešitev za njeno trenutno najbolj perečo zagato: kako narediti svoj nauk uporaben v zelo različnih obdobjih in okoliščinah.
Namesto sklerotične neprilagodljivosti bo Cerkev dobila priložnost za premišljeno vodenje in svetovanje v luči Kristusove ljubezni.
Nasprotujoči si odzivi
Cerkvi v državi A ne bi bilo več treba prepovedati ljubečih istospolnih razmerij samo zato, ker bi bila v povsem drugačnih okoliščinah države B napačno razumljena.
S sprejemom bristolskega besedila bi bilo konec šokantnega stanja, ko je cerkev zaradi zgodovinskih razlogov morala odločiti, da je posvečenje ženske hujši greh kot spolna zloraba otroka.
Poznavalci sinode Root and Branch menijo, da so zasebni stiki s številnimi angleškimi škofi in vatikanskimi predstavniki prinesli nasprotujoče si odgovore.
Po eni strani so nekateri škofje izrazili zasebno podporo, a tudi “strah”, ki jim preprečuje, da bi spregovorili.
Po drugi strani pa je več škofov praktično onemogočilo, da bi informacije o sinodi prišle do župnij. Zaradi tega so navadni župnijski duhovniki brez informacij sprejemali odločitve o tem, ali sinoda spada v okvir cerkvenega nauka ali ne.
Medtem je vsak od škofov, ki se je odzval povabilu na zaključni vikend sinode, povedal, da je v tem septembrskem tednu “na dopustu”.
Če se bo bristolsko besedilo izkazalo za tako radikalno, kot kažejo prvi znaki, bodo škofje morda pomislili, da bi bilo bolje, če bi sodelovali v procesu, namesto da ga poskušajo držati na distanci.
Kakor koli so škofje, župniki in katoliški teologi izpostavljeni cenzuri, glasov uglednih posameznikov, povezanih s sinodo, kot so nekdanja irska predsednica Mary McAleese, Dame Helena Kennedy in ameriški avtor uspešnic James Carroll, ne bo tako lahko utišati.
Zaradi tega bo očitno ozka agenda sinodalnega posvetovanja škofov z laiki vse preveč jasna.
Moje mnenje je:
V današnji cerkvi je zelo veliko reči, za katere lahko rečemo: “V začetku pa ni bilo tako…”. Veliko je izrojenega, prirejenega, popravljenega, nadgrajenega…
Kdo neki je izvedel vse te spremembe in nadgradje? V čigavo korist jih je izvedel?
V svojo ali v korist “božjega ljudstva” in evangelija?
Pst: Zadnje vprašanje je retorično.