Moje prvo srečanje z Opus Dei je bilo na neki konferenci v Portorožu pred Veliko nočjo 2004. Med nekim dolgočasnim predavanjem sem šel v avlo in na edinem računalniku, ki je bil priključen na internet brskal po spletu. Prišel sem do www.opusdei.org .
Na spletu sem izvedel, da je sv. Jožefmarija izdal knjigo Pot in da imamo tudi v Ljubljani center Opus Dei. Ne vem, kje sem prej izvedel o tem, vem pa, da so potem dogodki naglo sledili in da je Opus Dei za nekaj časa zelo pritegnil mojo pozornost. Z drugimi besedami, kar sem bral na spletni strani in potem v Poti, me je zelo nagovorilo. Še posebej Pot me je zelo navdušila. Cobiss je nadalje povedal, da je tudi v Sloveniji nekaj izvodov slovenskega prevoda Poti, ki je sicer izšla v Argentini.
V svoji knjižnici sem naročil medknjižnično izposojo Poti iz Maribora. Ko je prišla, sem jo željno prebral. Začel sem razmišljati, da bom knjigo oddal nazaj in da bodo vse lepe in koristne misli poniknile v pozabo. Zato sem poskeniral celo knjigo in jo pretvoril v Word obliko.
Jeseni – oktobra sem poklical na center in se dogovoril za obisk, kamor sva šla skupaj z ženo. Odtlej hodim na mesečne duhovne obnove.

Opus Dei je za ljudi, ki želijo svojo vero resno in zavzeto živeti, jo posredovati drugim. Pa ne od vrat do vrat, kot nekateri, ampak v svoji družini, na svojem delovnem mestu, skratka, tam kjer so. Kjer je njihovo mesto v življenju.

Duhovnost Opus Dei ni za lagodne ali ležerne kristjane. Opus Dei spodbuja svoje člane, da vršijo vsak svoj apostolat – da pričujejo za Boga s tem kar znajo in kar delajo vsak dan. Če je nekdo mehanik, je lahko tak mehanik, da drugi vidijo v njem sledi odnosa z Bogom. Če je nekdo znanstvenik, je lahko tak znanstvenik, da drugi morajo opaziti, da prijateljuje z Njim.

Tam, kjer živiš svoje življenje, si lahko popoln – lahko si svet. Ta navdih še vedno občutim, ko se vračam domov z duhovnih obnov.